Bila sem človek, ki se je neprestano sekirala, premišljevala, delala, kot so drugi želeli, v glavnem živela tako, da je bil stres skoz prisoten v mojem telesu. Bilo je res malo trenutkov, da sem se sprostila, moje telo je bilo skoz napeto in pod pritiskom. Na kar sem se en večer ulegla v posteljo in bolelo me je pri srcu, to ni bilo popolnoma nič novega pri meni, tega sem se že navadila, čeprav sem vedela, da to dela  stres v mojem telesu, zmotilo pa me je moje dihanje. Dihala sem plitko in prestrašeno. 

Takrat pa sem se stresla od spoznanja, da jaz niti diham ne več normalno. To je bilo dovolj, da sem vedela, da moram nekaj narediti, kajti stres je zavzel moje telo popolnoma in če ne bom začela stvari reševati ta moment me ne čaka lepa prihodnost. 

Prav spomnim se, ko sem si rekla, vdihni in izdihni globoko in ta občutek mi je bil čuden, kot da sem znova zadihala. Takrat sem v bistvu zajokala, ker sem vedela, kako globoko je v meni zasidran stres in koliko časa sem že zamudila in škodovala svojemu zdravju. Od takrat naprej sem se učila globoko dihat in to delala dan za dnem, da sem prišla na normalno sproščeno dihanje.

Lahko rečem, da se je takrat moje stanje začelo izboljševati, bolj sem bila mirna in stres je počasi odhajal iz mojega življenja, videla sem, da se ne sekiram več toliko, da se ne obremenjujem z vsako stvarjo in z vsakim človekom, da znam dihati. Še danes se nasmejim, ko sem ponosna, da sem spoznala, da nisem pravilno dihala in da me je stres popolnoma zaprl, ker danes vdihnem globoko in si rečem, to je to.

Danes se ne potim več, nimam več pogosto bolečega grla, nisem več prehlajena, bolečine v prsih ni več, glavobolov ni več in stres je zgodovina, dihanje me je pozdravilo.…