Vedno sem si mislila, da nisem tip človeka za adrenalinske športe. Ampak potem me je prijatelj prepričal, da greva skupaj na paragliding. Sprva sem se smejala, da bom verjetno zadnji trenutek pobegnila, potem pa sem nenadoma stala na travniku pod hribom, ob meni inštruktor z jadrom in čelado, jaz pa s tresočimi rokami.

Vzpon do vzletišča je bil že sam po sebi pustolovščina. Ko sem prišla na vrh in pogledala dol v dolino, sem imela cmok v grlu. Inštruktor mi je razložil, da je paragliding pravzaprav precej varen šport, če spoštuješ pravila. ‘Samo teci in ko začutiš veter, te bo dvignilo,’ je rekel. Takrat sem si mislila, da je nor – kako naj kar tečem proti robu hriba?

Pa sem. Tekla sem, srce mi je razbijalo, potem pa sem v trenutku začutila, da so noge v zraku. Ni bilo več tal pod menoj, samo nebo in veter. Ta prvi trenutek v zraku je nekaj, česar ne bom nikoli pozabila. Strah se je razblinil, ostal je samo občutek svobode. Takrat sem razumela, zakaj ljudje pravijo, da paragliding zasvoji.

Po nekaj minutah sem se sprostila. Začela sem gledati naokoli. Gore, doline, majhne hiške, ki so se zdele kot iz otroške risanke. Vse skrbi, ki sem jih imela tisti teden, so ostale spodaj. Jaz pa sem samo plula po zraku. Paragliding mi je pokazal, da lahko svet vidiš čisto drugače, ko se dvigneš nad njega.

Najlepši del je bil, ko sva letela nad jezerom. Voda je sijala v soncu, vse je bilo tiho, samo veter je rahlo šumel. Občutek, da lebdiš, pa hkrati veš, da si varen, je bil neverjeten. Takrat sem si rekla, da bom to zagotovo še kdaj ponovila.

Pristanek je bil mehkejši, kot sem pričakovala. Ko sva pristala na travniku, sem imela občutek, da sem se pravkar vrnila iz drugega sveta. In res sem, paragliding me je naučil, da je včasih treba premagati strah, ker te na drugi strani čaka nekaj čudovitega.

Če te je moj opis navdušil, si oglej ponudbo in rezerviraj svoj polet.…