Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem prvič nadela očala. Sedela sem v optiki in skozi nova stekla pogledala na ulico. Preden sem jih imela, sem mislila, da vidim dovolj dobro, a v resnici sem gledala zamegljen svet. Ko sem si jih nataknila, sem zagledala vsako vejo na drevesu, vsak napis na izložbi, celo obraze ljudi na drugi strani ceste. Zdelo se mi je, kot da sem dobila popolnoma nov par oči.

Sprva sem imela občutek, da me bodo spremenila. Skrbelo me je, kako bom videti, in ali me bodo ljudje drugače dojemali. A sčasoma sem spoznala, da so očala postala del mene, skoraj kot podaljšek osebnosti. Najprej sem izbrala nevpadljive okvirje, pozneje pa sem začela eksperimentirati. Zdaj imam doma več različnih parov in jih menjam glede na razpoloženje ali priložnost. Eni so elegantni za službo, drugi živahni za prosti čas.

Najbolj pa sem hvaležna za praktičnost. Branje knjig je spet užitek, delo za računalnikom manj naporno, vožnja pa predvsem varnejša. Spomnim se, kako sem pred očali pogosto mežikala in napenjala oči. Zdaj je vse bolj sproščeno, predvsem pa brez stresa. Kakovostna dioptrijska očala za vsak dan so mi vrnila udobje, ki ga prej niti nisem znala ceniti.

Zanimivo je, da so me naučila tudi samozavesti. Prej sem jih dojemala kot nekaj, kar me omejuje. Danes pa vem, da so lahko modni dodatek, ki poudari tvoj značaj. Marsikdo mi je rekel, da z njimi delujem bolj odločno in zbrano. In res, ko jih nosim, imam občutek, da sem bolj ‘jaz’.

Danes si življenja brez njih sploh ne predstavljam več. Postala so del mojega vsakdana. Zjutraj jih najprej poiščem, preden sploh vstanem iz postelje. In vsakič, ko jih nadanem, sem hvaležna, da obstaja tako preprosta rešitev za nekaj tako dragocenega, kot je vid. Očala niso samo stekla v okvirju, ampak moj vsakdanji spremljevalec, ki mi je odprl pogled na življenje.…