Nekega poznega večera sem se sprehajala po plaži. Usedla sem se na podlogo in opazovala valove, ki so v svoje, enakomernem ritmu ustvarjali belo peno na rumenkastem pesku. Potem pa sem opazila, da se v pesku, ki so ga intervalno preplavljali valovi morja nekaj lesketa. Pomislila sem da gre za kak košček kovine ali steklo, ki ga je morje obdelalo, to pa zdaj lovi svetlobo zvezd in lune vase ter ustvarja bleščečo fantazijo. Kljub temu sem se z zanimanjem viru svetlikanja približala in na moje presenečenje je v pesku ležala zlata verižice, ki je v svojem obesku v obliki srca skrivala majhno črno belo fotografijo mladega para. Na zadnji strani obeska verižice so bile vgravirane začetnice posameznikov, ki sta se nahajala na fotografiji.
Iskanje lastnika
Odločila sem se da verižice ne bom kar tako pustila v pesku, saj nekomu gotovo pomeni zelo veliko, zato sem jo vzela s sabo, z namenom da mi morda uspe najti njenega lastnika. S telefonom sem naredila fotografijo verižice oziroma vsebine obeska in poskušala na spletu poiskati podobne fotografije, ki bi morda razkrile iskanega človeka ali p vsaj izvorno državo lastnika, saj je bil mladenič na fotografiji v vojaški uniformi. Precej hitro sem odkrila, da uniforma pripada avstralski vojski in celo določeno obdobje na katerega se navezuje. Nato sem poskušala v registru avstralske vojske, ki se je nanašal na vojake iz druge svetovne vojne poiskati osebo, katere začetnice bi se ujemale z začetnicami vgraviranimi na obesku. Na srečo je bil register z imeni dopolnjen tudi s fotografijami vojakov in na moje veliko zadovoljstvo sem odkrila posameznika katerega videz in ime se je ujemalo z osebo z verižice, ki jo je naplavilo morje.
Potovanje
Skočila sem na letalo in se odpravila na izlet v Avstralijo. V majhni šatuljici ročne prtljage je skrbno čakala verižice, da ponovno sreča svojega lastnika. V Avstraliji sem skočila na bazo vojašnice, kjer so mi izdali naslov lastnika. Verižico sem vrnila soprogi, ki je je bila izjemno vesela in mi v zameno zaupala svojo ljubezensko zgodbo.