Poklicala me je prijateljica, če bi šla z njo na en pohod. Moram priznati, da nisem imela ravno kondicije in da me je bilo malo strah, da se ne bi preveč utrudila in da ne bi zmogla. Vseeno pa sem imela čas in me je mikalo, da bi šla malo v naravo. Na koncu sem se odločila za pohod. Dogovorile sva se, da greva v nedeljo zgodaj zjutraj. Sama nisem preveč jutranji človek in ko sem se morala zjutraj prebuditi, mi je bilo kar malo žal, saj je bila nedelja. Pograbila sem športne nogavice in druga oblačila, se uredila, napolnila nahrbtnik in šla. 

Zunaj sem si pripravila še pohodne palice. Moram reči, da pohodnih palic ne uporabljam rada, vendar mi je prijateljica rekla, da naj jih vzamem. Ko sva se vozili, mi je povedala, kam greva. Vedela sem za to pot in vedela sem tudi, da je precej naporna. Ko sem stopila iz avta, sem stopila ravno v lužo. Seveda sem imela mokre športne nogavice in to je bil trenutek, ko sem se prestrašila, kako bom sedaj hodila. K sreči, pa je imela prijateljica rezervne športne nogavice, tako, da sem si jih lahko zamenjala. Drugače pomoje sploh ne bi mogla na pohod. Ne predstavljam si, da naredim toliko kilometrov mokrimi nogavicami. 

Ko sva prispeli do koče, sem bila najbolj srečna. Pot je bila srednje naporna, ampak, ker je moja prijateljica imela kar hiter tempo, sem se pošteno utrudila. Nisem hotela priznati, da nimam toliko kondicije, zato sem se ves čas trudila. Pri koči sva spili eno pijačo in se vrnili k avtu. Tam sem ji seveda vrnila športne nogavice, moje pa so bile že skoraj suhe. Tako sem vseeno preživela en lep dan, sedaj pa dobro vem, da moram vedno imeti sabo ene športne nogavice, ker nikoli ne veš, kam stopiš. …