Dolina Soče ima zame poseben pomen. Prvič sem jo obiskala čisto po naključju, na kratkem vikend izletu s prijatelji. Nisem pričakovala veliko, zgolj lep razgled in malo svežega zraka. A že ko smo se peljali skozi Kobarid in naprej proti Bovcu, sem bila očarana. Ta turkizna reka, obdana z zelenimi gozdovi in mogočnimi vrhovi, me je dobesedno ustavila v tišini.

Tisto popoldne smo se sprehajali ob reki in našli majhen zalivček, kjer smo sezuli čevlje in pomočili noge v ledeno mrzlo vodo. Bilo je poletje, a temperatura Soče je ostala zvesta svojemu slovesu, osvežujoča do kosti. Tam sem prvič res začutila, kaj pomeni odklopiti se. Nobenih misli na delo, telefone ali obveznosti. Samo narava in jaz.

Naslednje jutro smo šli na krajši pohod do slapa Kozjak. Pot ni bila zahtevna, a dovolj slikovita, da sem se zaljubila še bolj. Tisti občutek, ko hodiš skozi gozd, slišiš šumenje reke in nato zagledaš slap, ki se izliva v smaragdno tolmun, ostane z menoj še danes.

Od takrat sem se v dolina Soče večkrat vrnila – enkrat s partnerjem, drugič z družino. Vsakič odkrijem kaj novega. Enkrat rafting, drugič razgledna točka, spet tretjič zgolj len dan ob vodi. Dolina Soče ni le kraj, kamor greš, ko imaš prost vikend. Je prostor, kamor greš, ko potrebuješ mir, navdih ali samo stik s sabo.

Danes, ko me kdo vpraša, kam pobegniti, da pozabiš na ves svet, vedno rečem: dolina Soče. Ker tam se svet ne ustavi, tam postane bolj resničen.

V dolini Soče sem našla tudi nekaj, česar nisem pričakovala. Občutek pripadnosti naravi. Tam ne potrebuješ načrtov ali točnih ciljev, dovolj je že, da si. Sedeti ob reki in opazovati, kako se svetloba preliva po vodi, je postalo zame oblika meditacije. Ko zapustim dolino, vedno odidem lažja, bolj zbrana in povezana s sabo. In vem, da se bom vedno znova vračala tja.…